KRALJ NOČNE MORE

Čudovito je! Mesto sije v neverjetnem obilju, rahel spomladanski vetrič pihlja okoli vogalov brezhibno čistih ulic, brezhibno tlakovane ulice so polne življenja, zrak brenči od aktivnosti. Med bleščečimi steklenimi fasadami visokih stolpnic odzvanjata pesem in smeh, ljudje in pošasti se veselijo, plešejo, navdušeno kričijo o življenju. Sredi vsega vrveža, on, Jack Sullivan – ljubljenec občinstva, junak, zmagovalec! Elegantno se povzpne po širokem stopnišču na vrh povsem nove, bleščeče bele drevesne trdnjave. In tam, daleč zgoraj, se lesketa veličasten prestol, vreden mogočnega voditelja. Kralj … Zanj? Tako se zdi! Množica ga spodbuja, vse oči so uprte vanj. Vsi so tukaj! Prijatelji, pošasti, ves svet ga navdušeno bodri. Zdi se tako pravilno, tako očitno! Nenadoma – Tema, vlažna in zatohla, močno pritiska na trohneča tla. Lepljiv zrak potuhnjeno leze skozi podrta pročelja nekoč sijočih stolpnic, sluzaste ovinke po razbrazdanih ulicah, se vleče čez luknje v razdrapanem asfaltu. Do koder seže oko je popolno opustošenje, iz redko posejanih gomil tlečih odej se vijejo tanki prameni smrdljivega dima. Mrtva tišina se vije ob zadnjih spomenikih sveta, razdejanega v neizprosnem, že izgubljenem boju za golo preživetje. Vsestransko uničenje, dokončno uničenje vsega, kar si je v zadnjih izdihljajih življenja še drznilo vztrajati v šibkem upanju na prihodnost, ki je takrat še ni bilo. Popolna obveznost… In Jack… poražen, sam. In prijatelji – kam so šli? Z zemljo zravnano središče mesta, kadi se ostanki nekoč priljubljene picerije. In malo naprej ogromno črno brezno, kjer je nekoč stala hiša na hribu … ne! NE! NE!